1.7.2011 Ljubljana-Donaueschingen/Pfohren, 21 km

Obložena kolesa na železniški postaji

Vse je pripravljeno za letošnje popotovanje z biciklom - od izvira Donave v Schwarzwaldu do Dunaja - cca 1000km. Jaz sem bila od začetka bolj navdušena na Češko/Slovaško, vendar je Marko preudarno predlagal to - se sedaj popolnoma strinjam. :)

Imava pripravljena svoja gorska kolesa, sicer s treking gumami, torbe, kolesarske nahrbtnike, kolesarske obleke (2x), šotor (mini mini), spalke, blazine, pončo, čelade+kape za čelade, spd čevlji, ter minimalno oblek za free. :) Skupaj vsak cca 10kg. Glede na pot Köln-Slovenija pred 2leti, sva bolj zreducirala, računava na toplo vreme, zato oblek ni dosti.

Na uradnem izviru Donave

Vstali smo 5h, Joži (brat,svak) naju je peljal do Beljaka, kjer sva se del poti od začetka mesta do železniške postaje peljala s kolesi. Ob 9.16 sva imela vlak (to je bila najboljša varianta peljati tudi kolesa) mimo Salzburga, Münchna do Ulma, kjer sva presedla na regionalni vlak do Donaueschingena s prihodom ob 18.30. Poiskala sva kamp Riedsee (16,5€), ki je 5km ven iz mesta (Pfohren), si postavila šotor in šla s kolesi iskat izvir Donave, kjer bo uraden del začetka poti. :)

Mestece je prav simpatično, ne veliko, vendar dovolj, da vidiš že turke. :) Ob izviru Donave sredi mesta (pravzaprav izvir enega kraka Donave Breg, drugi je Bregach), nama je prijazna domačinka razložila vse o mestu (720 m.n.v., 2880 km Donave od ustja), gradu ipd., ter bila navdušena nad tem, kakšno pot sva si zadala. V mestu sva se peljala mimo ogromne(sicer lokalne) pivovarne Fürstenberg, z možnostjo ogledov, za kar sva bila itak prepozna. Na poti proti kampu sva našla prelepo gostilno (sicer nič kaj Schwäbische, kar si je želel Marko), jedla sveže lisičke in krompir in se čudila kako je ob 21.30 še vedno svetlo. To je pač Dojčland, malo bolj severno kot Slovenija. V šotoru sva ugotovila, da morava obleči vse kar imava, da preživiva noč, bilo je namreč brrrr....

2.7.2011 Donaueschingen - Sigmaringen, 96,5 km

Noč je bila RES mrzla, oba sva se večkrat zbudila od mraza, vse je bilo vlažno in na koncu sva se seveda prehladila. Ajajaj, super za začetek kolesarjenja. Vstala sva dokaj pozno, 8.20, pospravila šotor, kupila v kamp-marketu sveže žemljice (kako tipično nemško :)), pozajtrkovala, pospravila torbe, šotor in ostalo, ter začela ob 10h pot. Nisva se vračala nazaj v mesto, ampak začela pot iz Pfohrena in kmalu ugotovila kako simple je to potovanje - vse je označeno odlično, kolesarske poti so samostojne, ločene od glavnih poti, nikakor se ne moreš zgubit, ne rabiš niti zemljevida kaj šele GPSa, pot vodi ob Donavi oz nekje blizu ob krajih in njihovih središčih.

Kolesarska pot prvega dne z naloženo Rebeko

Po 35 km sva naredila prvi postanek v mestu Tuttlingen, kjer sva kupila nekaj potrebnih zdravil za grlo, nekaj za pojest in kolesarski vodnik Donauradweg (izvir Donave-Passau). Pot je naprej vodila mimo Beurona, majhnega kraja z ogromnim samostanskim poslopjem Benediktincev. Pot je bila prekrasna, sicer skoz malo gor in dol, nič tipično "rečna", okrog je bilo veliko ogromnih skal oz pečin, Donava pa majhna, počasna in polna rastja. Skoraj neverjetno, da se potem razvije v tako ogromno reko. Nekje na 50km Donava celo ponikne (t.i. Donauversinkung) in se čez par km pokaže nazaj na površje.

Donava 10km od uradnega izvira

Popoldne so nama kolesa kar hitro tekla, kljub stalnih vzponih in spustih. Sicer sva želela ta dan še naprej od Sigmaringna, vendar sem jaz (baje :)) že pri cca 70km začela jamrat in stokat. Grlo me je res bolelo in nisem se počutila čist ok, za nameček pa je bilo še dokaj mrzlo (nekje 15 stop.), ampak hvalabogu suho. Na 95km sva prispela do Sigmaringna (simpatičnega mesteca, znanega po prelepem gradu, ki je bil last Hohenzollern rodbine) in se odločila, da iščeva kakšen Gasthaus, za kamp (ki je tukaj sicer čisto ob Donavi in res lep) je bilo premrzlo. Našla sva idilično Gasthaus "Alter Fritz", skoraj v centru kraja za 50€ z zajtrkom, šla pojest Maultaschen in Spätzle (tipično švabsko in bilo je lecker! ) in šla spat ob 21h.

3.7.2011 Sigmaringen - Ulm, 130 km

Rebeka pred katedralo v Ulmu z najvišjim zvonikom na svetu

Uf, današnji dan pa sva res izkoristila, kar se km tiče. Zjutraj sva naspana in res spočita vstala ob 7h, spakirala (tokrat je bilo tega manj, kot v kampu), pojedla zajtrk ter se točno ob 9h odpravila iz gostišča. Zajtrkovala sva skupaj s tremi nemškimi motoristi (iz Kölna, jeeee :)), na poti proti Hrvaški. Niso se dali prepričat, naj kakšen dan ostanejo še v Sloveniji. :)

Pot je ves čas po poljih in njivah, večinoma posutih s pšenico in drugimi žitaricami (žal vsega res nisva poznala - to sva si zadala za domačo nalogo), redko kdaj smo zavili na glavno cesto in ravno to je čar tega kolesarjenja. Srečevala sva kar nekaj takšnih kolesarjev, kot sva bila midva, ampak sva bila kar ponosna sama nase, da sva jih večinoma prehitevala. To sicer ni ravno relevantno, večinoma so bili le starejši od naju. :)

Blautopf - izvir reke Blau pred Ulmom

V prvih 200 km je Donava majhna rečica, po kateri se še otroci vozijo s kanuji

Prvi postanek je bil po 35km v Riedlingenu, kjer sva si privoščila pivo (Marko) in čaj (Rebeka). Btw - vsako mesto oz kraj ima svoje pivo in Marko si je zadal, da v vsakem mestu proba lokalno pivo. 

Bilo je mrzlo in želela sva čimprej naprej. Zopet sva nadaljevala po prekrasni poti ob Donavi do Ehingena (skoraj vsi kraji se tukaj končajo na -gen ali -en), kjer sva si po 70km privoščila super in günstig kosilo v centru Ehingena in kjer se pot razdeli na dva dela - levo, malo daljša varianta je proti Blaubeurenu, kjer izvira Blau (pritok Donave v Ulmu), desna varianta vodi direktno do Ulma ob Donavi. Šla sva levo, da si ogledava to nar.znamenitost t.i. Blautopf, izvir Blaua, kjer se povprečno pretaka 2000l vode/s, ko je največ tudi do 28.000 l/s. Ta "škaf" je res prelep, povsem modre barve in lahko verjameš, da so to imeli včasih za neko mistiko, izhod iz pekla,bivališče čarovnic ipd. Poleg je postavljen ogromen samostan, predvidoma zaradi tega, da so te vraže malo spodbijali.

Ribiški predel Ulma - res lepo in zanimivo

Od tu sva nadaljevala pot ob Blauu, smer Ulm. Ker sva imela že 100km, sva želela cca 10km pred Ulmom najti prenočišče - predvidevala sva, da je v mestu dražje. Žal nisva našla nič primernega, samo drage hotele v predmestju, zato sva bila prisiljena peljati proti centru. Zvonik Ulmske katedrale (Münster) naju je ves čas spremljal - je res veličasten, največji cerkveni zvonik (161,6m) na svetu. Dokaj hitro sva prispela do mesta in iskala primeren hotel/Gasthaus. Direktno poleg katedrale sva našla (po priporočilih mimoidočega kolesarja), lušten hotelček, bolj podoben hostlu za 58€/noč z zajtrkom. Hotelček (Anker) je prav priporočen za kolesarje in res sva bila presenečena, da sva to našla v centru mesta. Po namestitvi in obveznem tuširanju :) sva odšla na ogled mesta, ki naju je čisto navdušil, pričakovala sva malo bolj dolgočasno, celo industrijsko mesto. Ravno obratno, prelepo mestece, ohranjeno, čeprav je bilo v 2.sv.vojni  zelo poškodovano. Predvsem nama je bil všeč predel mesta, znan po nekdanjih ribiških domovanjih in tržnicah, t.i. Fischerviertel. Hiše so še vedno takšne kot včasih, skeletne gradnje, kar je tipično za Nemčijo, stisnjene skupaj in lahko si predstavljaš, kako so tu včasih trgovali in živeli ribiči. V tem predelu so sedaj večinoma restavracije, Biergartni, celo hotel ob ustju Blaua, ki se malo naprej izliva v Donavo je tam. V najinem hotelu sva po ogledu spila še čaj (bilo je zopet mrrrrzlo!) in bila presenečena kje se najdemo Slovenci, ko nama je lastnica hotela povedala, da je iz MB! Neverjetno res, po vsem iskanju sva našla ravno hotel Slovenke (sicer poročene s Špancem). :)

4.7.2011 Ulm - Donauwörth, 107 km

Pot po nasipu od Ulma naprej

Zbudila sva se v prekrasno jutro in upala, da danes ne bo tako zeblo in bilo zopet treba nosit ene in iste cunje :). Nebo je bilo brez oblaka in lahko sva upala na to. Tudi prekrasen pogled na katedralo, direktno iz najine sobe je izboljšal malo nenaspano noč (vsaj zame), odličen zajtrk pri Slovenki pa še bolj. Ob tem sva se spomnila, da je v Ulmu doma Mihova (prijateljeva) sestra, vendar sva bila prepozna, da bi se ji javila.

Nadaljuje Marko: nisva se ji javila, vendar sva še vedno dolgo ostala v Ulmu. Šele ob 10.30 sva se odpravila naprej - v kolesarski trgovini sva Rebeki zbrala anorak, da je ne bi spet zeblo. Seveda je našla še druge kolesarke zadeve, ki jih nujno potrebuje in brez katerih ne more naprej. :) Jaz pa sem si cedil sline ob Cannodale kolesih, ki jih sploh ne rabim. :) Pot naju ob Donavi vodila do 30km oddaljenega Günzburga, kjer sva sprva nameravala v Legoland (7km stran) in ker otroci niso hoteli z nama, sva se odločila, da se okrepčava s pivom (vsaj jaz) in torticami ter šibava dalje. Pot je v glavnem potekala po makadamu, po nasipu reke ali ob njem ter ob in v krajih. Usmerjevalne table načeloma vedno vodijo čez center kraja/mesta. Po nekje 60km, sva dospela v Dillingen, manjše simpatično mesto. Iskala sva picerije za okrepčat,ampak očitno imajo te picerije španci - siesta do 17h! Našla sva "StehCaffe", verjetno turškega, kjer sva si privoščila pico in solato. Tudi turki znajo nardit nemško pico salami! :) Odločala sva se ali narediva še 6km do prvega kampa, ali pa še 35 km do Donauwörth, kjer je naslednja možnost kampiranja. Seveda sva se odločila za drugo, težjo varianto, ter šla naprej gonit pedalke med polji koruze, pšenice in krompirja - vsake toliko pa je "zadišalo" še po prašičji farmi. Super motivacija, tako super, da je začelo Rebeko matrat ene 10km pred ciljem, ko sva že tretjič ta dan prehitela 2 francoza, z isto knjigo in isto potjo. Na koncu sta se pred Donauwörthom zgubila in sva jim pomagala najti pot v mesto. Malo pred mestom sem si zaradi hude dehidracije privoščil pir na bencinski, kar je Rebeko tako ujezilo, da ji je kolo skoraj padlo na nogo. Vmes sva gonila do centra mesta, ki je malo v hrib, in še nisva našla prenočišča. Še vedno ne vem, ali jo skrbi moj alkoholizem ali pa je bila samo utrujena po več kot 100km ta dan. Tako sva tiho, vsak svojih misli :) našla poceni kamp oz prostor za šotor (10 €) ob reki, še jest se nama ni dalo peljat v mesto, tako sva bila utrujena.

5.7.2011 Donauwörth - Weltenburg, 72 km

Röstli

Noč je bila uspešna, vsaj zame - mraza ni bilo, vsaj zame. :) Rebeki pa niti novi anorak ni pomagal, da je ne bi zeblo. Saj bi ga reklamiral, sam do Ulma je le 100km. :) Zjutraj sva se dokaj zgodaj odpravljala naprej v bolečinah v vratu in glavi. Belgijca, ki sva jih srečala v kampu prejšnji večer (skupaj sta imela več kot 120 let) in sta na potovanju na kolesu in šotoru že več kot 1 mesec, sta naju prehitela tako pri zgodnjem odhodu v posteljo, kot pakiranju zjutraj. Midva pa sva se še pridno slikala, oba zalepljena,da pokaževa, kako utrujajoč je najin dopust. To potrditev sva tudi dobila v odgovoru mms-a od Luce. :) Odpravila sva se v center Donauwörtha, kjer sva našla tipično nemško pekarno, kjer dobiš še marsikaj več kot kruh in žemlje. Tam sva si privoščila zajtrk in hitro naprej v smeri Neuburga. Sprva je šlo kar dobro, pedala so se pridno vrtela, dokler se niso po 15km začeli hribi. Ok, ne ravno visoki hribi, je pa bilo 10x gor in dol in kar človeka kar utrudi. Po skupaj 45km, sva si v Neuburgu privoščila kopanje v bazenu (ta dan je bilo že bolj toplo), žal Donava ni ravno privlačna za kopanje. Ker pa sva v treh dneh in pol naredila že več kot 380 km, sva si tu privoščila vlak mimo Ingolstadta do Neustadta (nekje 40-50km). V bistvu sva imela večnega gonjenja pedal že malo dosti in še vedno iščeva krivca, ki si je izmislil tako naporen dopust. Imava sicer kandidate,ampak nimava možnosti in moči, da bi jim jih napela. :)

Spätzle s teletino

V Neustadu sva iskala gostilno za kosilo (zoper siesta), vse zaprto, zato sva šla v Penny Markt, si kupila sadje in sladkarije, ter ko dva čeha jedla pred trgovino. Po "obilnem" kosilu sva se lotila še zadnjih 10km, da prideva v Kellheim. Malo sva se zakalkulirala, se zgubila in po več kot 15km prispela v Weltenburg. Ladje, ki sva jo želela vzet za ta ozek del Donave, (Weltenburg - Kellheim), žal ni bilo več (zadnja gre ob 18.10), zato sva bila prisiljena ostati tu. Weltenburg je znan po benediktinskem samostanu, kjer varijo pivo že več kot 1000let. Tu sva dobila prenočišče v penzionu Probst za 44 € z zajtrkom,ampak gospodarica je bila hudo prijazna, sem že mislil, da bo prišla s kako gestapo kapo zjutraj k zajtrku. Na srečo sem malo pretiraval, je samo grdo gledala ob pol 9h. Pred spanjem sva šla še v bližnji Biergarten na obilno in lecker večerjo. Rebeka je jedla meso (!) in spätzle, jaz pa röstli - super lecker! Malo sva se še poslikala z I feel majčkami za STO fototeko in odšla na zaslužen počitek.

6.7.2011 Weltenburg - Straubing, 96,5 km

Rebeka: Danes sva si spanja malo več privoščila kot drugokrat, celo do 8h! Zvečer sva se pozanimala kdaj gre prva ladja do Kellheima mimo pečin in je bila šele ob 10.15. Torej sva imela čas se malo naspat. Po zajtrku sva se odpravila po hribu do samostana, kjer je vstopna postaja za ladjo (14€ skupaj) ter čakala z drugimi (samo) kolesarji na odhod. Je že kar pripekalo in kazalo na vroč dan. Že tako sva imela kolesarske črte od včeraj, in če mene vprašaš, to res grozno zgleda. Jooooj, kako bom šla na morje, tako čudno posončena?! Ok, sem vseeno ponosna nase, se vidi, da sem kolesarka. :)

Donaudurchbruch med Weltenburgom in Kelheimom

Pot z ladjo je bila prekrasna in dala odličen pogled na t.i. Donaudurchbruch, pečine ki jih iz ceste ne bi videla tako. Tukaj je Donava najožja na Bavarskem - 90m, ampak globoka tudi 20m. Ta del poti (cca 7km) z ladjo vozijo tudi leseni čolni, vseeno je bila ladja odlična izbira. Donava je tukaj na nekje 2450 km od izliva v Črnem morju. 

V Kelheimu smo pristali direktno ob kanalu Altmühl/Rhein/Main/Donau, ki je včasih povezoval plovno vse te reke. Altmühl je reka, ki se pri Kelheimu izliva v Donavo in do tega je vodila najina pot. Do Regensburga sva imela še približno 40km, torej sva pritisnila na pedala, ter se ob Donavi (malo makadam, malo asfalt) vztrajno bližala lepemu mestu. Marko pravi, da sem tu dobro držala tempo, šlo mi je res fajn, bila sem naspana, dan je bil prelep in ob kolesarjenju se niti vročina ni tako čutila. Pred Regensburgom smo šli pod avtocesto, ki nas je pred mesecem peljala proti Berlinu in ob zapornicah za ladje ter elektrarni. Donava je res energija Evrope, kot sem večkrat prebrala. Elektrarne se vrstijo ene za drugo.

Prispela sva do Regensburga, ki je res prelepo mesto, tako pravo nemško, že pred začetkom mesta čutiš pozitivno energijo, ki jo izžareva mesto in ljudje. Stari del  mesta je pod Unesco zaščito, prav tako kamniti most čez Donavo, ki je najstarejši še funkcionalni most ne samo čez Donavo, ampak v celi Nemčiji. Čez ta most vodi tudi kolesarska pot.

Odločila sva se, da v mestu pojeva kosilo, počakava kako uro dve, vročina je bila res na vrhuncu. Poiskala sva restavracijo (Alex :)), se super najedla, malo posedela in odšla malo okrog. Še bolj nama je bil všeč. Vmes so se začeli zbirati oblaki, vendar v mestu dežja hvalabogu ni bilo. Kasneje ob poti sva videla, da je lilo in se veselila, kako sva se mu zopet  izognila. Ob kosilu sva se odločila, do kam bova danes šla - do Straubinga, ki je približno 50km naprej in našla kamp, ki je ob mestu. Pot je zopet vodila med žitnimi, koruznimi in zelenjavnimi polji ter seveda ob reki. Bilo je prelepo, ravno, brez pretiranih vzponov. Torej idealno za učit se vozit brez rok, kar sem si zadala za to potovanje. Zaenkrat sem se še lovila. :)

Rebeka na starem kamnitem mostu v Regensburgu

Drugače pa je bil ta del že tipično bavarski, ljudje tako čudno govorijo, povsod so na voljo Weisswürstchen, vsaka vas ima ogromen fuzbal plac (to je sicer tudi drugje :)). Ob Donavi je ravno, se pa vidi , da se bodo na severnem delu začeli hribi - Bayerischer Wald. 

Ob krajšem postanku ob Donavi, kjer sva videla celo eno tovorno ladjo (prej še ne), sva prispela v Straubing. Poiskala sva kamp (14€) in se odločila, da bova imela danes žehto. Je bil že cajt. :) Kamp je bil sicer čist lušten, je pa ob vodi in komarjev na miljone, grrrrrr. V kamp Kneipe sva si privoščila pivo in radler (prvi zame!) ter (končno) Curry Wurst, če smo že v Nemčiji. :) Ob tem sva preučevala jutrišnjo pot- nameravava do Passaua, vmes verjetno nekaj z vlakom, skupaj še nekje 450 km do končne destinacije.

7.7.2011, Straubing - Engelhartzell (Avstrija), 59,5km

Ajoj, da nadaljujem vtise: Zdi se mi, da se vsako jutro zbudim bolj utrujena, sploh če je to v šotoru. Torej sva se odločila, da si del poti skrajšava z vlakom, ker drugače bo težka priti do Dunaja do ponedeljka 11.7. Kakorkoli, vsaj za naslednjič veva in tudi drugim predlagava, da si je potrebno splanirati tak dopust tako, da imaš vmes vsaj 1 dan za počitek. Ker drugače ne doživiš vsega v taki meri, kot bi lahko. Škoda, da imava v sredo že službo, drugače bi si res podaljšala kakšen dan. Rit sedaj že res boli, oz sploh je skoraj ne čutim. :) Se pa ne pritožujem, je prelepo in zares zanimivo popotovanje.

Trajekt čez donavo pri Sandbachu

V Straubingu sva vzela vlak do Vilshofna (30€ s kolesi za 2os),ter si skrajšala pot za približno 60km. V Straubingu v kampu sva imela šotor poleg dveh nemcev, ki sta bila na poti v Prago z bicikli, ta dva sta štartala že ob 7h zjutraj. Logično, v dveh dneh sta nameravala do Prage, cca 300km. Poleg je bila še češka familija z bicikli in tremi majhnimi otroki, ter skupina madžarov, ki je imela s sabo kombije, kar je seveda lažje.

Passau

V Vilshofnu sva poiskala Donavo in se ob cesti ob njej peljala proti Passauu. Tukaj je Donava RES že široka in ob poti so bili že trajekti iz ene na drugo stran. V Sandbachu sva se ga poslužila in bilo je prav zanimivo. Na desnem bregu sva pozvonila in takoj se je iz levega brega pripeljal mali trajekt, s katerim je upravljala prijazna domačinka in nama vse prijazno razložila (upravljanje, sistem ipd.). Pripekalo je ko noro in hitela sva naprej. Passau je krasno mesto, znano po treh rekah. Inn in Ilz, ki se zlivata na t.i. Dreiflussecku v Donavo. Inn lahko po širini tukaj prav konkurira Donavi, je pa prav zanimivo, da je čisto drugačne barve - ob izlivu vidiš kako se barvi mešata. Mesto je znano tudi po St. Stephen`s Domu, ogromna katedrala, vendar popolnoma drug slog, kot sva jih videla prej v Ulmu in Regensburgu. V Passauu sva si privoščila kosilo in skoraj zaspala za mizo. Utrujenost je bila na višku, ampak bilo je treba naprej, želela sva še vsaj 30km v Avstrijo. V mestu sva kupila nov vodnik, s kolesom od Passaua do Dunaja, bike line, btw. priporočljivo!

Učenje "freihand" vožnje v Zgornji Avstriji

Iz Passaua sva hitro prešla v Avstrijo. Del poti od Passaua do Dunaja naj bi bil najlepši del Donave, pot je zelo obljudena in nič kaj naporna. pretežno ravna in direktno ob bregovih Donave. Donava je v tem predelu že ogromna, kolesarske poti vodijo tako na severnem, kot na južnem delu. Lahko menjaš breg, ali se odločiš  voziti ves čas po enem bregu.

Ob elektrarni na Donavi, pri mestu Engelhartzell (20km od meje), sva srečala Italijanko, ki je sama potovala na isti poti kot midva. Prav zanimivo je slišat iz ust Italijana doživljanje Nemčije,njene večne urejenosti in reda. :) Ona si je mesta bolj ogledovala z očmi kulturnika, kar pa midva res nisva imela volje in ne želje. 

V kraju sva poiskala simpatičen penzion (40€) in utrujena popadala v posteljo. No vsaj Marko, ki je zaspal že ob 20h, jaz pa sem si ogledovala našo hišo/penzion, staro več kot 400let, pod spomeniškim varstvom. Sobe, oprema, slike, omare itd.,vse je staro in tako urejeno. Tudi okolica ob Donavi je prekrasna. Schön, schön! :)

8.7.2011 Engelhartzell - Au a/d Donau, 110,5 km

Zalepljen po 11 urah spanja na trajektu za kolesarje

Zjutraj sva oba preseneča ugotovila, da pada dež, kot iz škafa. Kaj če bi bila v šotoru - rajši si sploh ne predstavljam. Ob malo kasnejšem zajtrku, kot načrtovano (dež), nama je prijazna lastnica dala popust za ladjo, če bi se npr.zaradi vremena za to odločila. Tukaj pelje mimo ladja Passau-Linz, lahko vstopiš na teh vmesnih postajah in zgleda zanimivo. Vmes je nehalo deževati, zato sva se odločila za kolo, vsaj vroče danes predvidoma tako ne bo.

Na mostu v Linzu

Šlo je res kot po maslu. Cesta oz pot ob Donavi ravna, pomagal nama je tudi veter in ne direktno sonce. V Engelhartzellu sva vzela trajekt (4,4€), ki je samo za kolesa in šla na severno stran reke. Čez 20km pa nazaj na južno stran (3€), ker naj bi ta pot bila lepša. Pri Schlögenu se začnejo zanke na Donavi, t.i. Donauschlinge, ki jih lahko prevoziš tudi z manjšimi lokalnimi ladjami ali pač ob obali z bicikli. Ker sva bila danes res polna energije, sva se odločila vso pot prevoziti s kolesi. Po 40km sva se ustavila v mestu Aschach, šla v Spar in si ob Donavi privoščila malico. Vmes se je začelo oblačiti in čedalje bolj je kazalo na dež. Oblekla sva ponče, pokrila čelade in torbe in se pač odpravila naprej. Vsaj mrzlo ni bilo. Po cca 10km je dež pojenjal in kazalo je na lep popoldan. Do Linza, kjer je bil najin naslednji postanek, je pot tekla ob reki, res si lahko pritisnil na "gas", šlo je odlično. Peljala sva se danes mimo min treh elektrarn, ogromnih, vse so imele zapornice za ladje, ki jih je tukaj bilo že kar občutno več. Tako tovornih, kot potniških. Na elektrarni pri Ottenheimu (10km pred Linzem) sva zamenjala breg reke in hitro prešla v Linz (gl.mesto Oberösterreich dežele). V dokaj velikem mestu, znano po kulturi (EPK2009) in železarstvu, sva si na glavnem trgu privoščila sladoled in kavo. V vodniku sva preučevala pot naprej. Ali vzeti severni ali južni breg Donave. Pot ob S bregu naj bi bila lepša in malo krajša, torej sva vzela to varianto. Pot je bila prekrasna, ravno, asfaltirana, polna kolesarjev, rolerjev, vozičkov ipd. Super pot za popoldansko rekreacijo ob večjem mestu. Teklo je kot sedaj še ne, in kmalu sva prispela do Mauthausna. Sicer lušnega kraja, turistično dobro razvitega, vendar vsaj meni z grenkim priokusom. Tukaj je bilo v 2.sv.vojni taborišče in ne predstavljam si tukaj preživljati počitnic. Taborišče in danes muzej je iz kraja oddaljen par km, vendar sva bila tako prepozna za obisk (zadnji ogled 16.45).

Nadaljevala sva pot in čez cca 10km prispela do današnjega cilja - Au. Peljala sva se mimo pristanišča  za čolne in kampa, vendar sva se odločila, da danes rajši vzameva sobo. S pomočjo vodnika sva našla star penzion z vonjem po stari vaški gostilni (50€). Bilo je malo schmutzig, kar ni tipično avstrijsko, ampak za preživet. V bližnji gostilni kampa sva si privoščila pico in ribo, Bosna hotdog sva spustila (tipično avstrijsko jed :)) in odšla kmalu spat. Odločila sva se, da zjutraj čimprej kreneva, ker je kazalo na bolj vroč dan kot danes.

Naj poudarim - kjerkoli na tej poti je namestitev dokaj lahko najti in večinoma dobiš dobro storitev za plačano ceno. Vsak mali kraj  ima privatne sobe, manjše penzione, turistične kmetije, ki so sploh v Avstriji lepo urejene in znane kot dobra izbira.  Tudi kampi so načeloma pogosti, lepo urejeni in poceni, v večjih mestih/krajih so tudi youthhostli in boljši hoteli, torej za vsak okus nekaj. Ker sezona vseeno še ni na višku, sva v vsakem kraju dobila sobo ali prostor brez predhodne rezervacije. Možnosti je veliko, predvidevam, da tudi v hudi sezoni ni dobiti namestitve velik problem.

9.7.2011, Au a/d Donau - Emmersdorf, 81 km

Zjutraj sva res pridno vstala, pozajtrkovala, plačala in krenila ob 8.15. Že takoj zjutraj je pripekalo in nameravala sva narediti večji del poti do 13h, potem pa se it nekam kopat. Jaz se nisem počutila najboljše in težko mi je bilo ta dan. Pride pač kak dan, po 8ih dneh neprestanega kolesarjenja je to že skoraj normalno.

Do Greina sva se peljala po levem bregu, nato zamenjala stran, ker naj bi bila pot na desnem bregu lepša in senčna. Sicer sva do Greina naredila kar nekaj obvozov, delali so nasipe in del  poti je bilo res pravo gradbišče. Srečala sva starejši par na sobotnem izletu, ki nama je pomagal najti pravo pot. Vse je drugače super označeno, tudi obvozi, ampak nekako sva mislila,da sva na napačni poti. Iz Greina do Ybbsa je pot tekla ob desnem bregu, veter je pihal v nasprotno smer ter oteževal pot. Na koncu sem bila (vsaj jaz :)) že res izmučena. Vročina se kar ni končala, sončna krema je nama že pojenjala, kolesarske črte pa so se temnile. :)

Pred Ybbsom sva šla preko elektrarne na levi breg v mesto Persenburg. Donava je v Avstriji že tako široka, da se mesta razvijajo na eni ali drugi strani. Ob menjanju bregov preideš v drugo mesto. Iz Persenburga oz na poti naprej je bila vročina in s tem žeja že neznosna - ob poti sva se ustavila v trgovini in presenečena našla našo Radensko in Donat. :)

Na cca 60km sva prišla v Maarsbach, pri romarskem središče Maria Tafel našla bazen in tam preživela popoldne. Bilo je super osvežujoče, v taki vročini bi bila pot naprej res težka, bila sva vesela, da sva do 13h naredila že dobršen del poti. Po kopanju sva pozno popoldne nadaljevala pot ter se po cca 20km ustavila v Emmersdorfu (nasproti večjega mesta Melk, znanem po benediktinskem samostanu). Kamp je sicer prehoden, vendar lepo urejen in poceni (10,5€). Ker je bilo popoldne grozno soparno, so se kmalu začeli zbirati oblaki za nevihto, midva pa v kampu... Šlo je mimo, brez dežja. Kot sva izvedela naslednji dan, je samo 10km naprej lilo kot iz škafa. 

Ob poti proti vasi sva si privoščila pečeno skušo, ki so jih pekli kar ob cesti in se čudila kako je to možno v A, važno da smo imeli poleg kante za ločevanje odpadkov, drugi standardi niso pomembni. :)

Ob poti naprej sva se ustavila v pravi avstrijski gostilni, kjer strežejo v nošah, si privoščila Marillenknödel in Marillensnaps, kar je bilo že nujno potrebno sprobat. :)

10.7.2011 Emmersdorf - Tulln, 87km

Zjutraj sva zopet nameravala zgodaj na pot. Po napovedih naj bi bilo zopet vroče - nekje 34stopinj. Sicer sva porabila nekaj več časa za pospravljanje šotora in štartala ob 9h, kljub temu, da vedno vstaneva ob 7h - kmalu za dopust, ni kaj. :)

Slovenska familija na poti iz Passaua na Dunaj

Zamenjala sva breg iz levega na desnega. Kolesarjenje tu je res prava milina, skoraj nikoli ne gre pot ob glavni cesti, poti so samostojno kolesarske, zato se ne čudim, da sva srečala ob poti veliko družin tudi z več otroki. Vmes sva ugotovila, da so si avstrijci vzeli tole Donavo za morje, vsako večje mesto ali kraj ima pristanišče za čolne, gliserje ipd. Sicer sama tega nikoli ne bi zamenjala za morje, samo očitno je to njim pač všeč. Pri Mauternu, po cca 50km, sva prehitela družino z dvemi fanti, vsak na svojem kolesu in zaslišala slovenščino! Neverjetno, skoraj nisva verjela, da bova kje srečala kakšne slovence. Seveda smo se zapletli v pogovor in skupaj nadaljevali pot. Bilo je res prijetno. Karmen, Robi, Rok (12let), Vid (8let) iz Ptuja so nama prijetno popestrili popoldan, tako midva njih, kot oni naju smo se motivirali še nadaljnih 30km po neznosni vročini. Skupaj nam je res šlo lažje in pozabili smo na prevožene km. Kapo dol otrokoma za takšno pot, bila sta prave face. Bili so na poti iz Passaua do Dunaja, sicer so delali malo manj km kot midva dnevno, samo še vedno veliko za družino (cca 70km). Bila sva vesela, da sva jih srečala in jim tako malo pomagala, da so imeli večjo hitrost, oni pa so nama s svojimi pripetljaji poživeli dan. To je bil pravi highlight dneva, če ne celo potovanja. Vmes smo se skupaj vstavili ob poti, kjer se je začela prava ravnina (polja), popili pivo/sok, pojedli Marillenstrudel, ter se dogovorili, da se mogoče zvečer vidimo v Tullnu. To je bil naš skupen cilj za danes.

Od Melka do Kremsa vodi pot ob prelepih vinskih terasah in mnogih nasadih marelic , ki jih tudi prodajajo.  Sedaj vem zakaj na vseh avstrijskih štantih po sejmih dobiš Marillensnaps. :) Pokrajina je spominjala malo na Mittelrhein, kjer sva vozila pred dvema letoma,pot vodi isto med nasadi in terasami. Po celem predelu najdeš veliko bio kmetij s trgovinicami, kar v Slo npr. res manjka.

Sicer sva se nameravala ustaviti nekje 10km pred Tullnom, prespati na eni tur.kmetiji, vendar nama je tako dobro šlo, da sva nadaljevala do Tullna. Tulln je prava dunajska riviera. Od glavnega mesta je oddaljena nekje 40km, zato je tukaj polno počitniških hišk, hotelov, čolnov itd. Mesto je prav prijetno, lepo urejeno in živo.

Tu sva bila bila že ob 14.30, prvič tako kmalu na cilju. Hvalabogu, ker ob taki vročini, res ne bi šlo več naprej.

Ker sva ugotovila, da v mestu ne bi dobila ravno poceni sobe, sva se odločila, da zopet prespiva v kampu, ki je malo izven mesta, ob kopališču na jezeru. Kamp je dokaj drag (19,5€), ampak lepo urejen. Sicer ne ravno čist, predvidoma zaradi tega, ker je bilo ogromno turistov.Vročina je pojenjala šele zvečer, popoldne sva preživela tako, da sva iskala senco in počela praktično nič. Še kopat se nama ni dalo.

Jutri naj bi bil dež, ampak zadnjih 40km do Dunaja bova že zmogla. Pa še moja 30ka je jutri! :)

11.-12.7.2011 Tulln - Dunaj - Ljubljana, 75 km 

Ponoči naju je dež že presenetil - dobro, da sva se zbudila malo prej, ko je začelo pihat in po malem kapljat. Pokrila sva torbe in bicikle in upala, da bo šotor zdržal. Cele noči dežja sigurno ne, nekaj časa pa ja. Dež je padal samo pol ure in lahko sva brez skrbi zaspala nazaj. Vstala sva ob 7h in bila spet skoraj zadnja od kolesarjev (predvidoma na isti poti, kot midva - 6 čehov, nemec, nizozemca). Ampak se nisva sekirala, imela sva zadnjo etapo, ne prav dolgo, torej se pretirano ni mudilo. Pa še moj rojstni dan je!!! :) 

Rebeka je na ta dan dosegla ...let

Iz Tullna proti Dunaju sva izbrala desni breg Donave, ki pa sva ga menjala pri zadnji elektrarni pred Dunajem. Videlo se je, da smo tik pred velikim mestom, ob poti je bilo ob reki polno vikendov, parkiranih čolnov, pokrajina ni več kmetijsko obdelana. Veter je pihal v smer vožnje, dosegala sva tudi več kot 30km/h. Pred Dunajem se Donava razdeli na dva dela imenovana Donava in Nova Donava, slednjo so pred časom umetno naredili zaradi zmanjšanja možnosti popljavljenja. 

Peljala sva se vmes med obema rekama, po donavskem otoku. Na otočku je veliko zelenih površin, super za dunajčane in rekreacijo. Ob koncu sva preko mosta prešla ob kanal reke v skorajšnji center mesta. Pred Stephan`s Domu, dunajski točki Nr.1 sva prosila grupo Američanov, da so naju slikali za končno destinacijo. Jeeeeee, cilj je bil dosežen in to na mojo 30ko! :) Ponosna sem bila nase in na naju, 10dni neprestanega kolesarjenja ni kar tako, rit in noge so bile že fejst utrjene, druga jim ni preostalo. :) 

Poiskala sva hotel Korotan (Luku hvala za priporočilo, drugače slovenski hotel, na dobri poziciji in ugoden), prespala popoldansko nevihto in šla v mesto na obhod. Za pretirane oglede ni bilo časa, za Sacher tortico pa zagotovo. :) Kako turistično in tipično dunajsko, ampak odlično! Zvečer sva šla na super avstrijsko večerjo v bližini in tako prijetno zaključevala najino popotovanje. Zjutraj naju je še čakal vlak do Ljubljane  s tovornim  vagonom za bicikle (ugodna varianta, samo 29€/os, 6h). 

Bilo je prelepo priti domov in začeti zbirati vtise. Fizično je bilo naporno (skoraj 950 km v 10-ih dneh, brez prestanka), ampak nenormalno mentalno sproščujoče! ZELO ZELO PRIPOROČAVA vsakomur, če ne celotnega dela poti, pa vsaj manjše odseke, lahko pa tudi nadaljevanje poti ob Donavi  naprej proti Bratislavi, Budimpešti in dalje, vse do Črnega morja :) Po organiziranosti tovrstnega turističnega produkta, enotnemu označevanju, kolesarskih poteh itd itd (vsekakor na nemškem in avstrijskem delu) se lahko slovenci marsikaj naučimo...